»Rak« je najstrašnejši »demon« v sodobni medicini. Ljudje vse bolj posvečajo pozornost presejalnim pregledom in preprečevanju raka. »Tumorski markerji« kot preprosto diagnostično orodje so postali osrednja točka pozornosti. Vendar pa lahko zanašanje izključno na povišane tumorske markerje pogosto vodi do napačne predstave o dejanskem stanju.
Kaj so tumorski markerji?
Preprosto povedano, tumorski markerji se nanašajo na različne beljakovine, ogljikove hidrate, encime in hormone, ki se proizvajajo v človeškem telesu. Tumorski markerji se lahko uporabljajo kot presejalna orodja za zgodnje odkrivanje raka. Vendar pa je klinična vrednost enega samega rahlo povišanega rezultata tumorskega markerja relativno omejena. V klinični praksi lahko različna stanja, kot so okužbe, vnetja in nosečnost, povzročijo povišanje tumorskih markerjev. Poleg tega lahko nezdrave življenjske navade, kot so kajenje, pitje alkohola in pozno popoldne, prav tako vodijo do povišanih tumorskih markerjev. Zato zdravniki običajno več pozornosti namenijo trendu sprememb tumorskih markerjev v določenem časovnem obdobju kot manjšim nihanjem v posameznem rezultatu testa. Če pa je določen tumorski marker, kot sta CEA ali AFP (specifični tumorski markerji za pljučni in jetrni rak), znatno povišan in doseže več tisoč ali deset tisoč, si to zasluži pozornost in nadaljnje preiskave.
Pomen tumorskih markerjev pri zgodnjem presejanju raka
Tumorski markerji niso dokončen dokaz za diagnosticiranje raka, vendar imajo v določenih okoliščinah še vedno velik pomen pri presejalnih testih za odkrivanje raka. Nekateri tumorski markerji so relativno občutljivi, na primer AFP (alfa-fetoprotein) za raka jeter. V klinični praksi se lahko nenormalno zvišanje AFP, skupaj s slikovnimi preiskavami in anamnezo bolezni jeter, uporabi kot dokaz za diagnosticiranje raka jeter. Podobno lahko drugi povišani tumorski markerji kažejo na prisotnost tumorjev pri testiranem posamezniku.
Vendar to ne pomeni, da bi morali vsi presejalni testi za raka vključevati testiranje tumorskih markerjev. Priporočamopresejalni testi za tumorske markerje, predvsem za posameznike z visokim tveganjem:
- Posamezniki, stari 40 let in več, z dolgo zgodovino kajenja (čas kajenja pomnožen s številom pokajenih cigaret na dan > 400).
- Posamezniki, stari 40 let in več, z zlorabo alkohola ali boleznimi jeter (kot so hepatitis A, B, C ali ciroza).
- Posamezniki, stari 40 let in več, z okužbo s Helicobacter pylori v želodcu ali kroničnim gastritisom.
- Posamezniki, stari 40 let in več, z družinsko anamnezo raka (več kot en neposredni krvni sorodnik, pri katerem je bila diagnosticirana ista vrsta raka).
Vloga tumorskih markerjev pri adjuvantnem zdravljenju raka
Pravilna uporaba sprememb tumorskih markerjev je izjemnega pomena za zdravnike, da pravočasno prilagodijo svoje strategije proti raku in upravljajo celoten proces zdravljenja. Pravzaprav se rezultati testov tumorskih markerjev razlikujejo od bolnika do bolnika. Nekateri bolniki imajo lahko popolnoma normalne tumorske markerje, drugi pa lahko dosežejo ravni, ki dosežejo več deset ali celo več sto tisoč. To pomeni, da nimamo standardiziranih meril za merjenje njihovih sprememb. Zato je razumevanje edinstvenih variacij tumorskih markerjev, specifičnih za vsakega bolnika, osnova za oceno napredovanja bolezni s pomočjo tumorskih markerjev.
Zanesljiv sistem ocenjevanja mora imeti dve značilnosti:"Specifičnost"in"Občutljivost":
Specifičnost:To se nanaša na to, ali se spremembe tumorskih markerjev ujemajo s bolnikovim stanjem.
Na primer, če ugotovimo, da je AFP (alfa-fetoprotein, specifičen tumorski marker za raka jeter) pri bolniku z rakom jeter nad normalnim območjem, njegov tumorski marker kaže »specifičnost«. Nasprotno pa, če AFP pri bolniku z rakom pljuč presega normalno območje ali če ima zdrav posameznik povišan AFP, njegovo povišanje AFP ne kaže specifičnosti.
Občutljivost:To kaže, ali se tumorski markerji pri bolniku spreminjajo z napredovanjem tumorja.
Na primer, če med dinamičnim spremljanjem opazimo, da se CEA (karcinoembrionski antigen, specifičen tumorski marker za nedrobnocelični pljučni rak) pri bolniku z rakom pljuč povečuje ali zmanjšuje skupaj s spremembami velikosti tumorja in sledi trendu zdravljenja, lahko predhodno določimo občutljivost njihovega tumorskega markerja.
Ko so določeni zanesljivi tumorski označevalci (s specifičnostjo in občutljivostjo), lahko bolniki in zdravniki podrobno ocenijo bolnikovo stanje na podlagi specifičnih sprememb tumorskih označevalcev. Ta pristop je zelo dragocen za zdravnike pri razvoju natančnih načrtov zdravljenja in prilagajanju personaliziranih terapij.
Bolniki lahko uporabijo tudi dinamične spremembe svojih tumorskih markerjev za oceno odpornosti določenih zdravil in preprečevanje napredovanja bolezni zaradi odpornosti na zdravila.Pomembno je omeniti, da je uporaba tumorskih markerjev za oceno bolnikovega stanja le dopolnilna metoda za zdravnike v njihovem boju proti raku in se ne sme šteti za nadomestilo za zlati standard nadaljnje oskrbe – medicinske slikovne preiskave (vključno s CT-slikanjem, MRI, PET-CT-jem itd.).
Pogosti tumorski markerji: kaj so?
AFP (alfa-fetoprotein):
Alfa-fetoprotein je glikoprotein, ki ga običajno proizvajajo embrionalne matične celice. Povišane ravni lahko kažejo na maligne bolezni, kot je rak jeter.
CEA (karcinoembrionalni antigen):
Povišane ravni karcinoembrionalnega antigena lahko kažejo na različne rakave bolezni, vključno z rakom debelega črevesa in danke, rakom trebušne slinavke, rakom želodca in rakom dojke.
CA 199 (ogljikohidratni antigen 199):
Povišane ravni ogljikohidratnega antigena 199 se pogosto pojavljajo pri raku trebušne slinavke in drugih boleznih, kot so rak žolčnika, rak jeter in rak debelega črevesa.
CA 125 (rakasti antigen 125):
Rakasti antigen 125 se uporablja predvsem kot pomožno diagnostično orodje za raka jajčnikov, najdemo pa ga tudi pri raku dojke, raku trebušne slinavke in raku želodca.
TA 153 (tumorski antigen 153):
Povišane ravni tumorskega antigena 153 se pogosto pojavljajo pri raku dojke, lahko pa jih najdemo tudi pri raku jajčnikov, raku trebušne slinavke in raku jeter.
CA 50 (rakasti antigen 50):
Rakov antigen 50 je nespecifični tumorski marker, ki se uporablja predvsem kot pomožno diagnostično orodje za raka trebušne slinavke, kolorektalnega raka, raka želodca in drugih bolezni.
CA 242 (ogljikohidratni antigen 242):
Pozitiven rezultat za ogljikohidratni antigen 242 je običajno povezan s tumorji prebavnega trakta.
β2-mikroglobulin:
β2-mikroglobulin se uporablja predvsem za spremljanje delovanja ledvičnih tubulov in se lahko zviša pri bolnikih z odpovedjo ledvic, vnetjem ali tumorji.
Serumski feritin:
Znižane ravni feritina v serumu lahko opazimo pri stanjih, kot je anemija, medtem ko povišane ravni opazimo pri boleznih, kot so levkemija, bolezni jeter in maligni tumorji.
NSE (nevronsko specifična enolaza):
Nevronsko specifična enolaza je protein, ki ga najdemo predvsem v nevronih in nevroendokrinih celicah. Je občutljiv tumorski marker za drobnocelični pljučni rak.
hCG (humani horionski gonadotropin):
Človeški horionski gonadotropin je hormon, povezan z nosečnostjo. Povišane ravni lahko kažejo na nosečnost, pa tudi na bolezni, kot so rak materničnega vratu, rak jajčnikov in tumorji mod.
TNF (faktor tumorske nekroze):
Tumorski nekrozni faktor sodeluje pri uničevanju tumorskih celic, imunski regulaciji in vnetnih reakcijah. Povečane ravni so lahko povezane z infekcijskimi ali avtoimunskimi boleznimi in lahko kažejo na potencialno tveganje za nastanek tumorja.
Čas objave: 1. september 2023